Kaj potrebuje RTV Slovenija (oziroma ali poznamo pomen uporabljenih besed): reorganiziranje, prestrukturiranje, ali morda sanacijski program? Odgovor je zelo enostaven, RTV potrebuje izredno dober sanacijski program, ki bo osnova za opredelitev javne službe ob zagotovitvi zadostnih sredstev. Seveda to pomeni, da se bo ob pripravi oblikovala tudi strategija razvoja za naslednjih pet let (vključno s potrebnimi investicijami za izvedbo), RTV pa bo pri tem izvedel tudi potrebne notranje spremembe (tudi reorganizacije, če se bo tako odločili v spremembah zakona).
Tekst že nakazuje elemente, ki bi jih moral sanacijski program nasloviti. Namen je bil, opozoriti le na nesmiselno uporabo raznimi pojmi (»reorganizacija«) in naslavljanje problemov, ki niso bistveni. Nastalo pa je veliko več. Upam, da kdo prebere in uporabi pri svojem razmišljanju. Morda celo delovanju.
Sploh poznamo pomen pojma reorganizacija? Ne bi bilo bolje postaviti vsaj zahteve po prestrukturiranju? V resnici pa mora vodstvo RTV pripraviti sanacijski program!
V poslovnem svetu se pogosto uporablja beseda »prestrukturiranje«. Beseda, ki pa sama po sebi ne pove dosti, ampak to mnogih ne moti, da je ne bi uporabljali. Nadaljevanje, ki šele pojasni, kaj se je želelo povedati, je lahko različno. Kot rečeno, morda vrnitev k osnovni dejavnosti (»core bussnessu«). Torej, da se podjetje reši (proda) podjetja (ali dele podjetja), ki niso bistvena. Recimo podjetje za gostinstvo pri rudniku, kakšno invalidsko podjetje … Druga povezava je recimo finančno prestrukturiranje, ko se recimo razpišejo nove delnice, ko se kredite skuša nadomestiti z izdajo obveznic, nadomestiti kratkoročne kredite z dolgoročnimi in podobno. Redkeje se uporablja sintagma kadrovsko prestrukturiranje. Namreč ravno zaradi nedorečenosti se raje uporablja bolj povedno poimenovanje »zmanjševanje števila zaposlenih«. Običajno je to povezano tudi z zmanjševanjem proizvodnje, opuščanjem nekega programa. V zadnjem času je bilo to v naši okolici v Kidričevem, ko so ugasnili peči za primarni aluminij ali v papirnici Količevo, ko je visoka cena energija dokončno pokopala zelo star papirni stroj.
Seveda se pa vsak odgovoren manager zaveda, da v proizvodnji ali storitvi ne more biti dobička, če ni zadostnega števila primerno usposobljenih zaposlenih. Spet predolg uvod? Morda! Ampak morda potreben, ker se zdi, da teh osnovnih dejstev nekateri poznavalci ali celo upravljavci RTV ne razumejo. Povod za ta zapis je namreč sklep Sveta RTV, da naj uprava »pripravi program celostne programske, kadrovske, finančne in sistemske reorganizacije RTV«. V nadaljevanju najdemo tudi dikcijo, da naj »pripravijo akcijski program reorganizacije s cilji, ukrepe s časovnico ter mejniki«. Zanimivo, da tudi predsednik uprave članov ni opozoril, da verjetno ne mislijo reorganizacije, ampak da verjetno pričakujejo program prestrukturiranja. O sanacijskem programu pa ni nihče rekel niti besedice!
Sprašujem se tudi, ali je res možno, da nihče od članov in drugih prisotnih na seji Sveta, ni povedal, da vsaka reorganizacija najprej pomeni dodatne stroške, ogromno sestankov in potem morda skromne prihranke, če je bila organizacija v osnovi res neracionalna. Ker pa je organizacija RTV skoraj v celoti določena v zakonu, bi lahko prisotne tudi opozoril, da se brez sprememb zakona prav veliko RTV ne da reorganizirati. Kaj šele prihraniti! Besedilu sklepa Sveta ni nasprotoval, ali vsaj predlagal drugačno formulacijo, niti predsednik uprave. In tako bo Svet RTV v sredo, 24. 1. 2024, imel točko »Strateški cilji reorganizacije«. Glede na to, da ni navedeno, ali bodo obravnavali kak dokument, se z njim seznanjali, je pričakovati, da bodo pač malo »čokolali«, kot rečejo Istrani.
Dodatni razlog, da sem se odločil podati nekaj dodatnih metodoloških in vsebinskih pojasnil pa sta izjavi Zvezdana Martića na MMC in v Delu, da se bo dobil s predstavniki ene od svetovalnih podjetij (menda naj bi šlo za podjetje Deloitte), da »bi sploh ugotovili, kaj in na kak način, bi se nam dalo pomagati ali svetovati«. Kar pomeni, da vodstvo res niti slučajno ne ve, kako naprej z »reorganizacijo«.
RTV potrebuje ta trenutek dobre osnove za pripravo izhodišč sanacijskega programa. Z njim in šele z njim bo namreč lahko začel dialog z ustanoviteljem, ki bi se moral zaključiti s tripartitnim dogovorom med RTV, MK in reprezentativnimi sindikati. Kajti sanacija RTV v 95 % pomeni zagotovitev dodatnega denarja (zadostno stabilno financiranje). Ob tem opredeljena, in spremembami zakona potrjena reorganizacija lahko prispeva k temu zelo, zelo malo. V poslovnem svetu se beseda »reorganizacija» uporabna le, kadar se organizacijske enote spreminjajo, določi nova organizacijska shema, pogosto, ko naj bi postala organizacijska struktura bolj »vitka« (lean). Pri tem je treba vedeti, da gre pri pripravi oddaj v veliki meri za matrično organizacijo (uredniške enote in več podpornih služb v vodstvih ter produkcijah) in ne vertikalno. Skozi leta se je število nivojev že dokaj zmanjšalo, tako da tudi pri tem ne bo veliko prihrankov.
Je sploh smiselno najemati zunanjo svetovalno družbo, da bi, kot je navedel Zvezdan Martić, da bi »se nazadnje našla ustrezna forma dokumenta«? Ker da ob neizkušenosti članov uprave, še nihče »ni pripravljal takšnega dokumenta«. Da naj bi s tem pridobili tudi »pogled od zunaj«, kar naj bi že večkrat slišali na Svetu! Sam mislim, da je znanje, ki je potrebno za pripravo sanacijskega programa znotraj RTV in v ustreznih službah MK, MJU in MF.
Sicer pa imamo tudi tu popoln primer, ko se zgodovina ponavlja kot »farsa«. Aleksa Štakula je namreč v svoji knjigi zapisal, da je leta 2003 ugotovil, da mu tedanji programski svet ne bo več potrjeval plana, če ne bo pripravil sanacijskega načrta. Tako so se tedaj odločili za angažiranje A. T. Kearney, ki naj bi preje uspešno svetoval že v Leku, Gorenju, Mladinski knjigi in na francoski javni TV. Porabili so ogromno časa (in denarja), rezultat pa je bil v veliki meri neuporaben (predlogi prenove procesov). Zakaj? Ker svetovalna organizacija ni zagotovila strokovnjakov, ki bi poznali delovanje vseh področij, ki jih pokriva RTV. Jih tudi ni mogla zagotoviti v tujini, kajti primerjave s privatnimi TV in radijskimi organizacijami, od koder so črpali strokovnjake, v velikih primerih ne zdržijo. Javne RTV v Evropi so praktično vsaka zase unikatno organizirane. In vsaka izbrana organizacija (organigram) ima tako dobre kot slabe lastnosti. Torej ni ene ali vsaj dveh primernih organizacij, da bi njihove izkušnje uporabili. Vendar, kot je zapisal Štakul, »toda vsi nujnih sprememb niso vzeli za svoje«[1]. Bolj pomembno pa je, da je ugotovil, da se je potrebno sprememb lotiti »postopno, s temeljno analizo in popisom obstoječega stanja poslovnih, produkcijskih in programskih procesov«[2].
Nobena svetovalna organizacija pri nas in tujini torej ne razpolaga s poznavanjem delovanja in procesov RTV Slovenija niti tega ne more najeti v tujini. Razpolagajo pa seveda z znanjem zajemanja razmišljanj, oblikovanjem skozi procese »kravžlanjem možganov«, pogovorov z raznimi notranjimi deležniki in podobno. Skratka procesom, kako iz različnih mnenj oblikovati dokument, ob siceršnjem poznavanju različnih konceptov vodenja in »premetavanja« številk o poslovanju. Vendar pa za ustreznost predlaganih rešitev ne dajejo nobene garancije! To se lepo vidi iz dokumenta »Strateški načrt za razvoj avdiovizualne industrije v Sloveniji do leta 2030«, ki pri mnogih trditvah, strokovno ne zdrži kritike. Pri tem pa se svetovalne organizacije zavestno dobro zavarujejo, saj naj ne bi odgovarjali za škodo, ki bi jo utrpeli z zanašanjem na zapisano[3].
Nas je pa nekaj, ki smo pri pripravi argumentacije predloga za povišanje prispevka za en evro, pridobili dodatna znanja, saj smo obiskali oziroma se seznanili kar z nekaj manjšimi organizacijami (IYE, Valonsko RTV, HRT, ORF …). Verjetno se je od tedaj kaj spremenilo, pa vendar so osnove (še) enake. Tedaj smo razmišljali pa smo, da bi zaprosili EBU, da nam pošlje ad hoc svetovalni team iz izkušenih vodij javnih RTV (peer to peer), ki bi dejansko lahko podali mnenje. Vendar ga lahko podajo šele, ko bi mi pripravili še goro podatkov in podali predloge za spremembe.
V pomoč pri pravilnem naslavljanju problemov le nekaj pojasnil trditev, ki se pogosto pojavljajo, kot nekaj izjemnega in negativnega na RTV Slovenija.
Problem RTV je, da je pri plačah vključena v sistem plač v javnem sektorju
RTV je in bo financiranja iz javnih sredstev. To pa pomeni, da ne more imeti plač, ki bi odstopali od družbeno sprejemljivih in torej primerljivih (za primerljiva delovna mesta) kot v bolj ali manj enotnem sistemu plač v javnem sektorju. V resnici problem nikoli ni bil resnično velik, razen pri »zvezdah«, ki bi na viških popularnosti lahko zaslužili kje kaj več. Vendar se je tudi tu situacija precej spremenila. Delno tudi zaradi tega, ker je nekaterim kvalitetno opravljeno delo na RTV odprlo dodane možnosti zaslužka, čeprav zelo zelo omejene zaradi omejitev, ki jih RTV ima postavljene. Drug problem so seveda informatiki, kjer pa vendarle ni toliko problem višini plače, kot veliko povpraševanje po njih.
Za nepoučene naj dodatek, da je RTV vključena v enoten sistem plač javnih in mora pri sistemizaciji delovnih mest upoštevati orientacijska delovna mesta. Na te se mora (je morala) ozirati pri opredeljevanju svojih specifičnih delovnih mest. Mirno lahko rečemo, da so bili udeleženi pri tem dokaj kreativni in so vrednosti delovnih mest redno umeščali navzgor. Če se le ni preveč podrlo razmerje do »orientacijskih«[4]. Z Aneksom št. 14 oziroma potem z njegovo izvedbo v 2023 so se stroški dela povečali za 700 tisoč evrov.
Vlada javnem sektorju uravnilovka in ni moč nagraditi dobrih?
To deloma drži, deloma pa ne. Od leta 2020 morajo v vseh organizacijah znotraj javnega sektorja obvezno nameniti 2 % do 5 % (določi se v kolektivnih na RTV velja 2 %) mase za nagrajevanje po volji vodilnih. Omejitev, koliko je lahko nagrada za posameznika, namreč ni! Torej imajo vodilni povsem proste roke, da bi recimo namenile nekomu 10, 20 % nagrajevanja. Seveda pa bi to pomenilo, da bi jih bilo nekaj brez nagrajevanja. Tako tudi tu velja tista narodna, da kakor koli se obrneš imaš r… zadaj. Ko smo to na RTV začeli izvajati mislim, da je le ena enota šla v večje nagrajevanje nekaj posameznikov. Večina drugih vodij pa je bila »socialnih« in so nagrade porazdelili precej enakomerno. Torej ni problem, da se dobrih ne bi dalo nagraditi, le vodij, ki bi bili to sposobni predlagati in zagovarjati, ni prav veliko.
Seveda je v javnem sektorju še ena oblika nagrajevanja, ki pa se je (nazadnje) tudi na RTV izrodila. Namreč idealistično zamišljen koncept možnega napredovanja v višji razred na vsaka tri leta na osnovi odličnih letnih ocen, vendar skozi daljše obdobje za 5 in več razredov[5]! Ker se je s kopico odličnih ocen sistem praktično v vsej javni upravi spremenil v dodatno nagrajevanje vseh, smo tudi na RTV, sicer med zadnjimi odpravili sicer logične omejitve. Najprej, da jih znotraj enot ne more biti odličnih več kot 25 %, potem smo to zvišali mislim na 40 %, potem pa 75 %. Kako je bilo po mojem odhodu, ne poznam. Znano pa je, da je bilo zaradi tega je bil v obdobju januar – avgust 2023 dodatni znesek plač zaradi ocen iz preteklosti realizirano za 1,44 mio € (ocena za celo leto je bila 2,2 mio €!). Napredovalo je namreč kar 537 za en ter 605 za dva razreda! Doseženi razredi pa seveda ostajajo in se ne zmanjšujejo, tudi če bi sedaj kdo dobil letno oceno 2! Tu je RTV nemočen in bo to dejstvo treba upoštevati ob prenovi plačnega sistema. Ne gre več za nagrajevanje dobrih zaposlenih, ampak način povečevanja plač skoraj vsem zaposlenim, posebno še starejšim, ki tako in tako prejemajo dodatek za stalnost.
Da ima (je imela) RTV še dodatne možnosti z uporabo sistema večopravilnosti, je tudi znano. V pripravi končnega tripartitnega sporazuma, kot dela sanacije, bi se moralo v to vključiti tudi Ministrstvo za javno upravo, da si vsi nalijejo čistega vina. Tako da se bo vedelo, kaj družba, ko zagotovi financiranje RTV in s tem zaposlenih, pričakuje pri porabi tega denarja. Tudi primerjalne analize gibanja povprečnih plač na RTV v zadnjih letih še nisem zasledil.
Ja, življenje ni vedno enostavno. Ali je res uporabna metodologija, da bi lahko določili primere plače recimo simfonikov, raznih delovnih mest v skupnih dejavnostih (v upravi ali pri programih) ali v enoti Oddajniki in zveze? Pri tem Glasbena produkcija zasluži recimo 5,1-% stroškov na trgu, v Skupne dejavnosti tudi v bistvu nič, na Oddajnikih in zvezah pa skoraj polovico. Vsem je skupno le to, da imajo zagotovo kakšno tajniško delovno mesto, verjetno s prvo bolonjsko stopnjo. Za vsa druga delovna mesta pa je potrebno na osnovi enotnega izhodišča tajnice in opredelitve »orientacijskih« delovnih mest, definirati vsa potrebna delovna mesta. In kot da že to ne bi bil zadostni izziv, se sedaj predvidevajo še »stebri«. Če prav razumem, naj bi zaposleni na RTV padli v četrti steber, namenjen sicer javnim uslužbencem v raziskovalni dejavnosti, izobraževanju in kulturi. Naj RTV čaka, da se bodo stebri »postavili«?
No, dosedanji sistem RTV je dejansko pripeljal do tega, da je sistematizirano 536 delovnih mest (najdete jih na spletni strani http://www.sdrs.net/STRANI/KOLEKTIVNA%20POGODBA/UL_Aneks%20st.%2015%20h%20KPJZRTVS.pdf)[6]. Pri tem se nima smisla veliko ukvarjati z visokim številom, ker je recimo samo za poklicnega člana sveta delavcev ali pa sindikalnega zaupnika kar po 19 delovnih mest, različnih le po izobrazbi, vendar vsi v 44. razredu. Ovrednotena so od 17 do 61 z možnostjo napredovanja vse do 66. razreda. Pri čemer je generalni direktor že od leta 2008 zabetoniran v 61. razredu. Seveda se posledično kvalitetni managerji, ki imajo tudi druge možnosti za vodenje, na RTV ne prijavijo. Ampak nobena vlada se ni upala te anomalije dotakniti. To je seveda problem pri odsotnosti vsake stimulacije vodilnih v šolstvu, zdravstvu in drugje. No, razen pri ministrih, kjer je kandidatov še dovolj.
Sistem je tudi sicer zanimiv, ko se stvari spreminjajo. Pred leti so bili snemalci, predvsem na dopisništvih, samo snemalci. Zaradi tega so potrebovali še nekoga na delovnem mestu montažerja. Večinoma ne za prvega ne za drugega ni bilo dela za 8 ur, ampak to so bile že malenkosti. Napredek programov za montaže je omogočil, da se praktično skoraj vsak nauči obrti montaže (govorim o enostavni montaži, še vedno pa je montaža zahtevnih prispevkov in filmov umetnost, torej več kot obrt!), snemalcem pa je to sploh blizu. Ali mora biti na novo oblikovano delovno mesto snemalec/montažer v osnovi bolje ovrednoteno? Kaj so zahtevali sindikati, si seveda lahko predstavljate. Stališče vodstva pa je bilo, da gre za delovno mesto, kjer se lahko doseže potrebni obseg dela, in da naj se prijavijo kandidati, ki oboje obvladajo. Obstoječim se pa omogoči dodatno usposabljanje, če bi bilo zares potrebno.
Je dosežena formalna izobrazba res pogoj za kvalitetno delo na RTV?
Kar več kot 1000 zaposlenih na RTV naj ne bi imelo ustrezne izobrazbe za delovno mesto, ki ga zasedajo. Tako se je lansirala povsem nesprejemljiva primerjava: »A bi se vi dali operirati kirurgu, ki nima ustrezne izobrazbe«!
Takšne trditve so tipičen primer, ko se izrabijo podatki oziroma rezultat, pri tem pa se ne pogledajo osnove, ki takšno razmerja pogojujejo. Pa tako enostavno je razjasniti to anomalijo. Razlogov za to je več, glavni pa je zelo »človeški«. Ko so delovna mesta RTV ukalupljali v »Virantov« sistem, so sindikalisti zelo zvito opravljali svojo nalogo in razumeli, da če bodo delovna mesta potrebovala čim višjo izobrazbo, potem bodo razredi višji in plače boljše. Pa četudi bi potem izgubljali pa dva razreda zaradi nezadostne dejanske izobrazbe. Tako se je kar hitro vsilili, da morajo imeti snemalci pač visoko izobrazbo in podobno še cela vrsta delovnih mest. Seveda so svoje delo opravljali kadri z nižjo izobrazbo, pri čemer so seveda svoje delo še kako dobro obvladali. Po moji oceni je takšnih zaposlenih precej več kot polovica od teh, ki naj ne bi dosegali izobrazbe, ki jo zahteva delovno mesto.
Drug razlog je poznan ne samo na RTV, ampak tudi na področju informatike. Ko se enkrat okužiš z delom na Radiu ali TV in če si sposoben te delo enostavno posrka. Študij za delo običajno za delo ni nujno potreben in se umakne v drugi, če ne celo v tretji plan. Če takšni ljudje v službi nimajo podpore vodij, ki jih usmerjajo na dokončanje študija, ga pač ne končajo. Pa zaradi tega niso popolnoma nič slabši pri svojem delu. Je res študij, ki se ne nanaša točno na predvideno delo, res bolj koristen, kot pa poglobljeno zanimanje za opravljanje dela? Zelo veliko asistentov kamermanov ali snemalcev je postalo odličnih kamermanov in snemalcev. Pa za to v bistvu niso potrebovali niti srednje šole niti prve ali celo druge bolonjske diplome. V Wikipediji najdemo ob priznanem slovenskem avtorju zapisno »neuspešno je študiral na pravni fakulteti in na slavistiki« (ja, pri Franu Milčinskem Ježku). Ocenjujem, da je med tistimi, ki nimajo izobrazbe na RTV vsaj četrtina.
Da izobrazba ni odločilna pri zasedbi delovnih mest, je presodilo tudi sodišče
Ob problemu prikritih oblik delovnega razmerja na RTV je bilo nesporno ugotovljeno, da je bilo prekarcev, ki bi jih morala RTV zaposliti več kot 500. In tega se je RTV lotila. Problem pa je nastal, ker velika večina ni imela izobrazbe za delo, ki so ga nekateri že leta opravljali. Zaradi tega so bili nekateri sporazumno uvrščeni na nižja delovna mesta in so se potem iskale rešitve (premestitev na višja z zniževanjem plače za 2 razreda, mnogi zaradi sproženja vnaprej dobljenih sodnih postopkov). Dobrih 120 pa je ostalo nerešenih, pri čemer se je RTV obvezala, da bo upoštevala prvo precedenčno sodbo. In sodišče je reklo, da če so dobro opravljali delo, ni pomembno, ali imajo za to delovno mesto izobrazbo ali ne. Meni se je to zdelo popolnoma razumljivo in smo takrat takoj zaposlili teh 120 prekarcev. Med njimi so bili tudi uveljavljena imena tako na radijski, kot TV strani. No in takih primer je še zadnja osmina.
Tako problema, da naj bi zaposleni na RTV ne imeli ustrezne izobrazbe, praktično ni. Je pa kot rečeno morda problem, da so na nekaterih delovnih mestih zahtevane višine izobrazbe previsoko zastavljene. Ampak če bodo zagovorniki ustreznosti umestitve delovnih mest za 4. steber ustrezno opravili svoje delo, tudi tega problema ne bo več.
Je na RTV res preveč delovnih in vodilnih (uredniških) mest?
Tudi to je trditev brez strokovne presoje. Nekoč je veljalo, da naj bi vodja vodil le 5 do 10 zaposlenih, Sam ocenjujem in to potrjuje tudi praksa, da lahko dober usposobljen vodja uspešno 10 do 12 podrejenih. Naj tu ponovim, kaj so naloge vodje: načrtovanje, organiziranje, vodenje, načrtovanje, komuniciranje, odločanje in name zelo pomemben razvoj zaposlenih. Ob vedenju, da je veliko zaposlenih vendarle specifičnih in »izdelki« večinoma vedno posebni, bi bilo pričakovati, da bo število podrejenih na vodjo verjeti okoli 10. Ta enostavni izračun poda jasen odgovor, da potrebuje RTV vsaj 200 vodilnih delovnih mest. Za celo vrsto uredniških delovnih mest pa vemo, da gre za izpolnjevanje zakonske obveze, da ima vsaka oddaja urednika, ki pa morda ni vodja. Tako tudi število vodilnih in vodstvenih mest ni problem. Sam pri tem poudarjam, da bi bilo dobro veliko večino vodij dodatno usposobiti za vodenje, kajti večina ni šla po tem, ko so bili postavljeni za vodje zaradi svojih sposobnosti (in ambicij), skozi običajni in potrebni proces usposabljanja. Kar nekaj takih usposabljanj smo opravili, vendar ob zavedanju, da bi morali še več. Se pa za to potrebuje tako denar kot čas vodij. Oboje pa postaja na RTV velik problem.
Je na RTV res preveč zaposlenih za nedoločen čas?
Število zaposlenih za nedoločen čas pri nas paradoksalno določa sodna praksa! Ko smo se primerjali, smo ugotovili, da smo tu, kako značilno za Slovence, bolj papeški od papeža. Pri valonski RTV je bilo zaposlenih 2.108 (ob tem, da nimajo OZ, službe za prispevek in v to število ne štejejo orkestrov, ki jih sicer imajo), vendar so stroški za plače dosegli le 42 % vseh stroškov. Ker so imeli več prihodkov (in drugačno sodno prakso), so lahko angažirali veliko več honorarnih sodelavcev in predvsem dali ven pripravo oddaj.
Če bi se v pripravi sanacijskega programa ugotovilo, da predvideni (višji) prihodki le ne bodo zadoščali in bi se posledično moral znižati obseg javne službe, bi se število zaposlenih sicer lahko (moralo) zmanjšati. Vendar to ne bi dalo osnove za večji obseg sodelovanja z zunanjimi avtorji.
Tisto, kar je zaradi sodne prakse nujno narediti, pa je (končno) sprejem priloge k kolektivni pogodbi, v kateri bo definirano število točno opremljenih delovnih mest v vsaki enoti. Tak akt omogoča, da se zaposleni lahko premeščajo in ja tudi odpuščajo (iz poslovnih razlogov). Brez tega so vsa premeščanja in odpuščanja, brez soglasja zaposlenih, pravno izpodbojna. Za kar se ne potrebuje soglasja Sveta delavcev ali sindikatov. Dobrega smo imeli pripravljenega v začetku 2021, pa Andrej Grah Whatmough ni speljal postopka do konca. No, le pod svoj predlog (ki je bil praktično identičen našemu) bi se moral podpisati!
Je problem RTV visoka (največja) starost zaposlenih?
Ja, problem vseh javnih služb je, da se zaposleni starajo. Ker v njih ne vlada v gospodarstvu sprejeti princip navzgor ali ven. Na RTV je sicer precej »stresnih« delovnih mest, kar se kaže tudi na visoki stopnji obolevanja za resnimi boleznimi (rak, preutrujenost …). Vendar jih je precej, kjer tega stresa ni. Kot tudi ni delovnih mest, ki bi bila fizično izčrpajoča. Zaradi tega zelo malo zaposlenih išče službe, ko so enkrat zaposleni na RTV. Ta tudi omogoča napredovanje in ob tem kot rečeno tudi višanje prihodkov. Tudi povprečne plače v zadnjem času presegajo za poklice v okolici.
Povsem razumljiv je torej položaj, da starejši ljudje ne zapuščajo RTV, čeprav se v anketah zaznava nezadovoljstvo z zaposlitvijo. Dodatni udarec pa je odlašanju z odhodom v penzijo dodalo nagrajevanje najprej 40 in po treh letih še vedno še 20 % pokojnine. Zaradi tega je nastal zastoj ob odhodu generacije za kakšno leto ali dve v letu 2020 (dodatnih 20 % je bilo, če se ne motim uvedeno leta 2019).
Kaj torej potrebuje RTV?
RTV potrebuje odličen sanacijski program, ki bo osnova za podpis tripartitnega dogovora za izvedbo sanacijskega programa. Ključno bo definirati, katere javne službe bo opravljal RTV. Šele potem bi se pa ugotovilo potrebno število zaposlenih, kar, ob preverbi ustreznosti umestitve delovnih mest (ja očitno bo to možno ali smotrno narediti po oblikovanju četrtega stebra), določil obseg potrebnega denarja za plače. Potem bo treba dodati, koliko naj bi bilo za športne pravice, koliko za nakupe programov, koliko za odkup del neodvisnih producentov in podporo producentom filmov, koliko za honorarje zunanjih sodelavcev, ki vedno popestrijo oddaje, in koliko za druge potrebne stroške. Tudi to, koliko naj RTV nameni za snemanja slovenskih avtorjev, o čemer piše v Dnevniku Pavel Mihelčič.
Seveda izračun tega ne bo enostaven, ampak na srečo ima RTV zelo dobro organiziran kontroling in notranjo analitiko (no, vsaj imej jo je, dokler sem bil tam; vodjo financ na TV Slovenija pa so, kot je znano razglasili za tehnološki višek!). Ti izračuni tudi nikoli ne gredo od začetka, ampak se delajo po načelu sedaj je to to, kaj se bo spremenili če … Seveda tega ne zmore pripraviti nobena svetovalna organizacija. RTV bi morala zbrati vse, ki k temu lahko prispevajo in kot že rečeno polnem sodelovanju strokovnjakov MK, MF in MJU. Le na ta način bi prišli do osnove, koliko denarja naj v prihodnjih letih družba nameni na »ustrezno (zadostno) financiranje«. Pa naj bo to s povišanjem prispevka, spremembo zakona s prehodom na »skandinavski« sistem financiranja ob proračunskem financiranju določenih za družbo (torej ne za posameznega poslušalca ali gledalce) pomembnih aktivnosti. To bo po mojem vzelo vsaj 6 mesecev trdega in usklajenega dela.
Svet RTV in njegov predsednik morata resno razmisliti o svojem delovanju
Do tedaj pa bi moral Svet resno razmisliti o svojem delu. Sedanja PPN in FN sta slaba in zahtevata takojšnja rebalansa. Sprejeta sta bila iz napačne predpostavke, da RTV ne sme imeti izgube in so tako porezane in osiromašene oddaje. Da je tako, je jasno iz pisma ministrice za kulturo. Rebalansa pa sta nujna tudi iz enostavnega razloga, ker se je na dan sprejemanja vedelo, da je izračun plač napačen za slaba dva milijona evrov! In pa preprosto dejstvo, da dokumenta nista bila sprejeta skladno z ureditvijo, na kar je izjemno jasno opozoril Simon Kardum. Torej, kaj se čaka! A ja, o tem Svet RTV sploh ni razpravljal in tudi na seji 24. 1. ne bo!
[1] Aleks Štakul: Skozi čas; samozaložba 2015, stran 566
[2] Isto tam, stran 566
[3] Glede točnosti in popolnosti informacij v tem dokumentu ne podajamo nobene izjave, jamstva ali zagotovila (izrecnega ali implicitnega) in DTTL, njegove družbe članice, povezane družbe, zaposleni ter zastopniki niso odgovorni za nobeno izgubo ali škodo, ki bi jo lahko neposredno ali posredno utrpela katera koli oseba z zanašanjem na ta dokument. DTTL, njegove družbe članice in njihove povezane družbe predstavljajo ločene in samostojne pravne osebe.
[4] 13. člen 5. ZSPJS določa za RTV izjemo tako, da se uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo, ki jo skleneta v imenu delodajalca generalni direktor javnega zavoda in v imenu delojemalcev reprezentativni sindikati v javnem zavodu. Ravno to je omogočilo višje umeščanje, kot je sicer v javnem sektorju, v Aneksu št. 14, podpisanem 6. 12. 2022. Analize, koliko so se tedaj povečale osnove in pri katerih mestih, do sedaj nisem zasledil.
[5] To določa Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede: napreduje lahko vsaka tri leta in očitno za več kot 6 razredov (drugi odstavek 5. člena)
[6] Gre pa le za popravek sicer spremenjenih v Aneksu 14 http://www.sdrs.net/STRANI/KOLEKTIVNA%20POGODBA/Aneks%20ST%2014%20RTV%20SLO.pdf
Igor Kadunc 