Skoraj vsi se strinjamo, da le močna, dobro organizirana in ustrezna financiranja javna RTV izpolnjuje svoje od široko javnosti pričakovane naloge. Da brez dobre RTV ni demokracije. Da je najpomembnejša kulturna inštitucija. Ob tem pa se tudi skoraj vsi strinjamo, da teh ciljev sedanja RTV ne izpolnjuje v zadostnem obsegu. Kako torej iz sedanjega stanja preiti v neko pričakovano stanje. In to ob močno spreminjajočem okolju. Moj odgovor je skladno z mojo osebnostno, s prvimi enostavnimi in logičnimi in pragmatičnimi koraki. Ob tem, da imamo vsaj megleno zastavljen povsem konkretne in dosegljive cilje.
Torej naj Svet RTV zahteva in sprejme rebalans Programsko produkcijskega načrta (PPN) in Finančnega načrta (FN) za 2024, sanacijski program, MK pa naj podan priporočilo Ministrstvu za finance (MF), da se lahko RTV izjemoma zadolži za izvajanje javne službe. MK seveda ob tem nadaljuje pripravo spremembe zakona, da bo RTV imel zagotovljeno zadostno financiranje v letu 2025 in naprej. Pravzaprav čisto enostavno. Žal samo na prvi pogled!
Žal mora biti tudi VIZIJA usklajena s kadrovskimi in finančnimi viri
Mnoge sodobne teorije delovanja organizacij postavljamo na prvo mesto nujnost jasne vizije. Sam nisem med velikimi prijatelji tega, kajti vizijo pravzaprav ustvarjamo z rednim zavzetim vsakdanjim delom. Če seveda imamo vodstvo in resurse, da ob rednem delu deloma korake, ki bodo prinesli potrebne izboljšave, ki bi nas privedle to tja, kamor bi želeli ob zadostnih resursih priti. Torej se približali viziji…
Prebral sem vizijo, ki smo jo samo na eni strani zapisali na začetku Strategije razvoja RTV 2018-2022. Praktično je ni treba praktično nič spreminjati, razen upoštevati, da je razvoj medijske krajine izjemno pohitren, kot tudi sprejemanje (konzumiranje) novic, avdio in video posnetkov.
Novosti in izboljšave prinašajo določene racionalizacije, vendar zgodovina razvoja javnih medijev (PSM) uči, da še veliko hitreje rastejo pričakovanja poslušalcev in gledalcev. Ko smo že mislili, da bomo lahko radio skoraj ves čas delali brez tonskega tehnika, ga moramo sedaj imeti zaradi pogostega oglašanja s terena, pogovorov s poslušalci, poudarjeni zahtevi po ažurnosti … Pa tudi zaradi tega, ker se pričakuje, da se veliko radijskih oddaj prenaša preko videa. Ko smo mislili, da bo informatizacija v režijah zmanjšala osebje, smo ugotovili, da tudi tu ljudje pričakujejo vedno več javljanj iz terena. Pa čeprav le izpred TV stavbe … Ter, da vseh procesov vendarle ni moč povsem avtomatizirati.
Medijsko krajino so pripravili številni raznoraznih podkasti, formati pogovorov se pojavljajo tudi na »malih« TV postajah, ki pa se »reklamirajo« preko socialnih omrežij. Če sedaj še ne vsi, pa bomo kmalu redno gledali oddaje z zamikom, da bomo lahko preskakovali reklame. Gospodinjstva bodo naročena vsaj en eno platformo s filmi in nadaljevankami (Netflix, Amazon, HBO…). Kdor še ni, bo verjetno naredil preskok in gledal spletne (informativne) vsebine kar direktno na velikih zaslonih. Ali pa med potjo z javnim prometom ali čakanjem na zdravnika na mobilcu… Ampak upravičeno pa pričakujemo, skoraj zahtevamo, da RTV S še naprej producira tako kot sedaj, oziroma še kaj več. Hoteli ali ne, v bistvu je to v resnici VIZIJA. Skoraj vse kar sedaj, dostopno na vseh napravah in ja navduševanje mladih, da bi zašli na strani in programe RTV S. Prostora za krčenje je tako izredno malo, procesi pa sedaj v veliki meri že racionalizirani. Torej spisati vizijo tudi sedaj ni noben problem.
STRATEGIJA je pot in seznam ukrepov za dosego VIZIJE
Ni minila seja novega Sveta RTV, da ne bi kdo zelo resno in zavzeto razpravljal o strategiji (ali jo zahteval). Logično, ko veš, da si na dnu, brez zadostnih sredstev, potem si želiš videti rešitve! In to je na srednji rok je strategija. V vsaki resni strategiji za vsaj pro forma vizijo mora v nadaljevanju biti zapisano, kako iz sedanjega stanja postopno preiti v neko drugo, z razmerami v družbi in medijskem trgu usklajeno stanje. A vsaka strategija (beri akcije) mora biti usklajeno z kadrovskimi ter finančnimi resursi.
Pri opredeljevanju slednjega pa pomembno vlogo odigra oziroma bi moral odigrati ustanovitelj. Gre torej za dokument, ki lahko nastane v primeru RTV le skladno z ustanoviteljem, kajti sledni mora zagotoviti primerno financiranje javne službe. Seveda pa je to lahko reči, izjemno težko pa narediti.
RTV namreč ne opravlja samo ene »javno službo« (zakon pravi, da jo opravlja »na področju radijske in TV dejavnosti, za zadovoljevanje demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljanov«). Logično je, da se do sedaj še ni našlo junaka, ki bi to poskusil (natančno) opredeliti. Ker bi bilo to enostavno sizifovo delo! Pa tudi nepotrebno, kajti v bistvu že sedaj imamo zelo dober približek. To so vsakoletni Programsko produkcijski načrti! Ti opredeljujejo dokaj natančno tako količino, kot vsebino oddaj, ki naj bi jih RTV v posameznem letu pripravljal. Za TV oddaje, kjer je to edino smiselno, smo imeli vedno tudi izračunane polne cene oddaj in koliko so stroški za zunanje sodelujoče.
Zakon določa, da PPN sprejema s finančnimi zmožnostmi, po uskladitvi Uprave z direktorji programov, Svet RTV (preje Programski svet). Sedanji še veljavni statut zahteva, da mora biti usklajen tudi s kadrovskimi in produkcijskimi možnostmi RTV Slovenija. Mnogi ob tem spregledajo, da lahko Uprava predlaga v sprejem Svetu le z direktorji programov usklajen PPN (92. člen), kar zagotavlja, da mora biti PPN, torej »javna služba«, notranje usklajena. Če sem pravilno razbral, pri načrtih za leto 2024, temu ni bilo tako. Da je sprejemala in le z dvema glasovoma sprejela PPN le dan pred sejo Sveta in to brez obveznega posvetovanja s Svetom delavcev, ter brez soglasja vsaj direktorja radia. Ampak nekatero to pač ne moti, čeprav imamo sedaj zagotovo usklajen PPN s finančnimi možnostmi (ker se ve, da bodo stroški dela višji za 2 mio evrov) in zahtevano ukinjanje in siromašenje oddaj.
In to je delovalo do leta PPN za 2022, ker je bilo že od daleč vidno, da finančni del ni temeljil na realnih predpostavkah. Predviden je bil pozitivni rezultat v višini 31 tisoč evrov. Realizirano pa je bilo, kljub visokim prihodkom ob prodaji delnic, v bistvu več kot 3 mio € izgube, ki pa je bila s knjigovodskimi mahinacijami spremenjena v skoraj 100 tisoč evrov dobička. Da smo na to pravilno opozarjali, je sedaj že jasno, saj se bo letos popravilo. Še bolj jasno se je pokazalo pri PPN in FN za 2023, ko se je na silo nerealno planiral dober rezultat, realnost pa bo za okoli 10 mio € slabši rezultat od planiranega. Člani Programskega sveta (in tedaj še NS) so bolj ali manj kršili osnovana pravila delovanja.
Če so že s PPN opredelili »javno službo«, bi morali poskrbeti tudi za ustrezna sredstva. Glede na to, kaj je bilo v PPN planirano za 2023, ni bil problem, da bi predvidevali prevelik obseg »javne službe« (števila oddaj), ampak da niso imeli sredstev za realizacijo. Problem je bil v tem, da tedanje vodstvo ni niti skušalo pripraviti potrebnih dobrih osnov za oblikovanje zahteve ustanovitelja, da bi preverili obseg »javne službe« in ker verjetno ustanovitelj ne bi bistveno nasprotoval obsegu v PPN opredeljene »javne službe« RTV, zagotovili denar (lahko tudi s dopustitvijo najema kredita) za financiranje zastavljenega. Seveda bi predstavniki ustanovitelja podali konkretna mnenja, kaj po njihovem ne spada in v kakšnem obsegu v »javno službo«, vendar je za takšno presojo potrebno kar nekaj analiz in časa.
Tesno zaupanje vredno sodelovanje med vodstvom RTV (člani uprave, vsemi tremi programskimi direktorji pa še kom), vodstvom MK in ob sodelovanju MF je enostavno v takšnih trenutkih nujno
Ko sem pridobil dopise s katerimi se je tako Andrej Grah Whatmough, kot Zvezdan Martić obračal na predsednika vlade R. Slovenije sem postal zelo žalosten. Seveda predsedniki vlade na koncu soglašajo s predlogi MK, kot pristojnega ministrstva, ampak do njih mora priti kvalitetni predlog. Kot prilogo za delno uskladitev višine RTV-prispevka smo maja 2019 priložili utemeljitev na reci in piši 80 straneh in Promemorijo dogajanja od 2012 do 2018, ki je vsakemu pojasnila, zakaj je RTV leta 2019 potreboval dodatno financiranje za izpolnjevanja nalog »javne službe«, kot smo si jo tedaj zamislili v PPN za 2019, in ki je sledila sprejeti strategiji 2018-2022. Na predložene materiale ni bilo ene strokovne pripombe. Seveda pa so iz kabineta tedanjega PV prihajale politične odločitve, ad povišanja prispevka pač ne bo, ker so očitno vedeli, da ima RTV za leto 2019 še dovolj denarnih rezerv za poslovanje in izvajanje »javne službe« v zadanem obsegu. Res je, da so zahtevali, da porabimo za to sredstva, ki so bila predvidena za nujno investicijo, ampak politiki paš nimajo dolgoročnega pogleda.
Verjetno bi do strokovnega dialoga prišlo spomladi 2020, ko rezerv ni bilo več in ko je na MK in tudi v politiki prišlo do odločitev, da bi kot tretji v Evropi prešli na zbiranja sredstev za javno RTV preko prispevkov iz prihodkov vsakega posameznika. Odstop Marjana Šarca je seveda ta prizadevanja ustavil.
Zakaj sem se vrnil za pet let nazaj? Namenoma, kajti sedaj smo pred podobnimi izzivi, le da za razliko od 2019, ko smo leto končali s 3 mio evrov, ki smo jih lahko knjigovodsko pokrili z dobički preteklih let (v višini 9 mio evrov), likvidnostno pa z 10 mio evrov na računu in delnicami v vrednosti 11 mio. Torej je sedaj potrebno hitro ukrepanje, da se ne bi uresničil ta nesrečni PPB za 2024 z morda nepopravljivimi rezi v »javno službo«. Da bi spoznali, kako prekleto resna je zadeva si preposlušajte (ali preberite zapis) 23. seje Odbora za kulturo 6. 2. (https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/175021301?s=tv ).
Je veljavni PPN za 2024 dejanski odsev zahteve javnosti po obsegu in kvaliteti »javne službe«?
Zagotovo niti slučajno ne. In največji hec je, da to vedo vsi programski delavci na RTV! Ve verjetno celo večina članov Sveta! Tudi predsednik, ki je to tudi na odboru javno povedal. Razen na radiju se drugje neverjetno kršenje niti ne pozna, kajti vsa, zaradi tega pa toliko velja krčenja so predvideli za jesen!
In kako je možno, do takšne popolnoma nepotrebne šlamparije prišlo? Po mojem izključno zaradi nestrokovnosti in nepoznavanja delovanja javnih ustanov s strani predsednika uprave, pa tudi vodstva Sveta in celo finančnega odbora. Ureditev zanje je namreč takšna, da bi moral recimo RTV imeti v posameznem letu pozivni rezultat! Na dolgi rok pač. Zvezdan Martić pa je od nastopa funkcije govoril in nalagal strokovnim službam, da naj plane zastavijo tako, da RTV ne bi izkazoval izgube. To pa v letu 2024 po tem, ko bo za leto 2023 izkazal negativni rezultat v višini 10 mio oziroma po pokritju stroškov za programe narodnosti v višini 5 mio evrov, enostavno ne gre! Spomnite se potem sprejetih izjemno škodljivih sklepov o prihrankih ob morebitnem ukinjanju posameznih enot RTV, pa linearnega, pa potem malo manj linearnega zmanjševanja variabilnih stroškov. Pa smešnih groženj o tem, da na zaslonih TV Slovenija ne bo evropskega nogometnega prvenstva in olimpijskih iger. Skratka otročarije!
Namesto da bi najprej naredil realni PPN in s tem definiral »svoj« obseg »javne službe za 2024, izračunal res nujno potrebni obseg stroškov, realne predvidene prihodke in potrebni obseg zadolževanja. Če se spomnite, sem mu tak finančni načrt celo pripravil in ga celo pravočasno 12. 12. objavil (Uprava ga je sprejela na svoji seji 20. 12. opoldne, Finančni odbor na seji popolne istega dne, Svet pa na seji naslednji dan!). Ne boste verjeli, ampak z moj predlog z manjšimi popravki, ki sem jih navedel v naslednjem zapisu 18. 12., je sedaj povsem aktualen. Če sem prav obveščen, mu bo zelo podoben tudi rebalansiran predlog FN.
No trmarjenje Zvezdana Martića je povzročilo, da namesto da bi skupaj s strokovnimi službami MK takoj začel pripravljati sanacijski program, katerega prvi del bi bil FN za 2024, smo dobili povsem napačen FN in ja kot rečeno tudi PPN. Namesto da bi se tedaj dogovorili, koliko kreditov bi MK »dovolilo« najeti RTV, da bi realiziral primeren obseg »javne službe« v PPN, bo to Zvezdan moral delati sedaj. Med tem pa bosta povsem po nepotrebnem predvsem radio in Glasbena produkcija krvavela. Seveda tudi TV, ker ne more zagotavljati najete produkcije igranega in dokumentarnega programa, oziroma celo odkupovati filmov.
Pri tem se seveda vsi zavedamo, da je letošnje leto, kar se stroškov tiče, vendarle posebno, kajti stroški obeh športnih dogodkov so pač izjemni. Sam res ne vidim nobenega problema pri pripravi rebalansa z recimo do 10 mio evrov kreditov. Ustanovitelj bi s tem izpolnil svojo obveznost zagotoviti »primerna obseg financiranja za izvajanje javne službe«. Ker je RTV praktično brez kreditov, najetje ne predstavljaj nobenega problema. Seveda pa bo moralo vodstvo, Svet in FO, pogoltniti velik cmok, da so RTV v takšno povsem nepotrebno situacijo pripeljali. Morda bi tudi morali, glede na res veliko povzročeno škodo celo odstopili. Posebno, ker so bili vnaprej obveščeni, da delajo narobe.
Sanacijski program seveda ne bi smel biti samo FN 2024!
Ko sovpadata finančna kriza, ki jo seveda krediti samo začasno rešujejo, se je treba resno zakopati in s skupnimi močmi natančno definirati, kaj bo obseg »javne službe« recimo za tri do pet let, preveriti resurse RTV za izvajanje tega in opredeliti potrebno število izvajalcev in oceniti realno potreben obseg finančnih sredstev. Ob upoštevanju, da mora RTV nadomestiti večletno zaostajanje investicij, vključno z realizacijo nadomestne gradnje in ureditve Studia 14. Zanje predvidena lastna sredstva je namreč Andrej Grah Whatmough pač porabil za tekoče financiranje in nepotrebne odpravnine. V sanacijskem programu mora biti tudi predvideno vračilo kreditov oziroma najemanje res samo za recimo omenjeni investiciji.
O kakšni višini sredstev za primerno financiranje se torej po mojem mnenju lahko opredli le v ustvarjalnem dialogu med ustanoviteljem in RTV, pri čemer lahko ustanovitelj opredli tudi primerno porabo sredstev namenjenih za plače. Potrebno bo namreč tudi analizo, ali so morda zaposleni plačani bolj, kot je sicer predvideno za javni sektor.
Seveda bo moral ustanovitelj na osnovi predlogov in analiz vodstva RTV oceniti, ali se oddaje delajo racionalno. Predvsem tudi z izrabo morebitnih notranjih rezerv. Tudi z odpravo mora prevelikih delitev na radio, TV, MMC, kot tudi na morebitno drugačno organiziranje regionalnih centrov.
Seveda je treba takoj spremeniti zakon o RTV, vendar kako?
V časih, ko vlada ne zmore sprejati niti enostavnega, operativnega zakona o darilih v obliki notesnikov, je razmišljanje o nujnih spremembah zakona o RTV in prava mora za vse politike. RTV bi potreboval denar že lani, kar bi mu vlada na račun gospodinjstev zagotovila na kakšni seji do konca avgusta. Pa ni, ker se je seveda zbala reakcij. Ampak temu ta vlada ne bo mogla ubežati.
To bo hočeš nočeš moral biti sestavni del sanacijskega programa. In kar se mora, ni težko. Vsaj pregovor tako pravi.
Problem je, da bo verjetno moral MK, skupaj z drugimi ministrovi pripraviti spremembe v dveh fazah. Prva nujna, ki bi morala biti blizu sprejetja že do avgusta letos, je sprememba sistema financiranja, torej uvedba skandinavskega sistema. To bo razbremenilo eno ali dvočlanske družine, ki so sedaj plačniki RTV prispevka, na novo obremenilo pa prav vse, ki imajo prihodke, razen omenjenih. Z ustrezno seznanitvijo sistema verjetno s tem ne bi smelo biti problema. Razen, če seveda ta namenska dajatev, podobno kot akontacija dohodnine, slučajno ne bi postala, tako kot obvezno zdravstveno zavarovanje, ne bila odbitna postavka pri izračunu dohodnine.
Ostaja pa vprašanje, koliko denarja naj bi se s tem zbralo. Če računamo, da je sedanji obseg sredstev RTV prispevka okoli 100 mio evrov in je očitno treba pridobiti za okoli 10 do 15 mio več sredstev letno, bi moral biti izplen novega sistema 115 mio evrov. Vendar je tu že prva dilema. Sedaj so zavezanci za plačilo prispevka poleg gospodinjstev tudi vse organizacije, ki posedujejo naprave, ki lahko sprejemajo radijski ali TV program. To pa niso le hoteli in razni lokali, ampak ne boste verjeli tudi avtoradii! Tudi zaradi teh in podobnih izzivov je sprememba sistema pravzaprav nujna. Vendar ali naj obremenitev pravnih oseb ostane v enakem deležu ali naj se poveča, V mnogih predlogih predvsem tistih blizu RTV se pojavljajo ideje, da naj bi se ta del povečal. Kaj mislite, da na to poreče Ameriška gospodarska zbornica? Dobro ali pa ZGS, Obrtna zbornica in še kdo od zastopnikov interesov kapitala. Pač še ena nujna odločitev vlade in parlamenta bo potrebna. Verjetno bi bilo nekoliko višje povečanje deleža, ki ga v proračun prispevajo družbe, vendarle dopustno. Ker pa bi bila nova dajatev vezana na prihodke (lahko celo proporcionalna, kar bo verjetno zahteva Levice in morda tudi SD), večjih pretresov v volilnem telesu vendarle en pričakujem. Morda bi bila to tudi priložnost, da bi vsem ponudnikov kabelskih »paketov« naložila obvezo, da ponudijo tudi poceni »sociali« paket z nacionalnimi programi. Tudi o tem smo že »doktorirali« zgodilo se pa od leta 2017, ko so zelo zasolili pakete, popolnoma nič.
Da bo sprememba vsebovala tudi ustrezni mehanizem avtomatskega povečevanja osnove, verjetno ni treba govoriti. Seveda pa je zaradi tega toliko večja odgovornost vseh, da se ob tem zagotovi racionalna raba denarja, ustrezni obseg »javne službe« in razvoj. Si že predstavljam zahtevno usklajevanje na sejah v okviru MK med vodstvom RTV, nosilci programov RTV, regionalnih centrov, sindikatov, strokovne javnosti, strokovnjakov za področje medijev, financ in kabinete predsednika ter politikov. Zakaj nisem zapisal tudi predstavnikov narodnosti? Ker je končno pri njih vzpostavljen sistem posebnega proračunskega financiranja, tako da bo o racionalnosti porabe denarja zanje opredeljevati, kar vlada. In tu je rezerve veliko, zelo veliko!
Problem pa je, da se bo morda v sanacijskem programu na novo definirati tudi kakšna sistemska ureditev. Vsi, ki smo se srečali s problematiko RTV dejavnosti, vemo, da bi lahko racionalneje in verjetno tudi bolje opravljali recimo dejavnost informiranje prostorsko in verjetno delno tudi uredniško združena sedanja uredništva radia, TV in MMC. Vendar je morebitna večja moč skupnega urednika, pa četudi omejenega, sprejemljiva v tej državi, kjer smo bili sposobni celo uredništvo informativnega programa na TV razdeliti na dva.
Podobne dileme se postavljajo ali naj imamo v regionalnih centrih sedanje programe, se da tudi tu morda kaj racionalizirati, ali pa le zagotoviti morda nekaj več denarja pa zagotovitev regionalnosti programov RTV. Vse to bi kazalo nasloviti v sanacijskem programu, kot osnovo za uvrstitev v nov zakon o RTV. Ga bo ta koalicija sposobna pripraviti in sprejeti do konca mandata. Bil bi vesel!
Igor Kadunc 