Ja, izkušnje vodenja in poznavanje problematike RTV so pomembne! Ob vseh velikih problemih v delovanju RTV se je pojavil še nov, povsem nepotreben, če bi le znali urejati stvari. Zgodi se, da ko ima hudič mlade, jih ima več. Tako je tudi z odločbo o dodelitvi producentu filma »Črna mati zemla» le 30.000 evrov, namesto od komisije dodeljenih 150.000 od zaprošenih 400.000 evrov. Prvi zaplet je, da se mnogim ne zdi prav, da je generalni direktor Andrej Grah Whatmough za toliko zmanjšal že bistveno nižji znesek s strani komisije. Drugi zaplet, ki močno razburja pa je, da naj bi bil napačna pravica, da lahko generalni direktor kaj takšnega sploh naredi.
Pri prvem ne bi zgubljal veliko besed. Ker stvari poznam samo iz medijev in pojasnila Andreja Graha Whatmougha Programskemu svetu RTV (v nadaljevanju PS), lahko podam samo neobvezujoče razmišljanje. Načeloma ima v Pravilniku o postopku za izbor projektov (v nadaljevanju Pravilnik) pravico, da s strani komisije predlagani znesek spremeni. Vendar mora imeti za to izjemno močne argumente. To, da se je v dosedanji praksi koprodukcijskim projektom sprejetim v financiranje odobravalo do 30.000 evrov, po moje ni noben argument. Ker tega RTV nima nikjer zapisanega! Kot pravnik bi moral po mojem mnenju Andrej Grah Whatmough to vedeti oz. upoštevati.
Drug problem, ki ga izpostavlja predvsem Jelka Stergel pa tudi drugi v filmski srenji, pa kaže na popolno pomanjkanje poznavanja delovanja organizacij, ki dodeljujejo javna sredstva. Problem vidi v tem, da naj bi imel generalni direktor pravico, da v določenih primerih ne sledi predlogom strokovnih komisij, ki jih mimogrede tudi sam imenuje. Predvsem jo je skrbelo, če bi na mesto generalnega direktorja prišel kdo, ki se na produkcijo in film ne bi spoznal toliko kot jaz. Vendar smo dikcijo, ki je bila sicer že preje zavestno zelo jasno in z razlogom zapisali konec leta 2018 v Pravilnik.
Verjetno je vsakomur jasno, da je generalni direktor RTV odgovoren za zakonito in gospodarno ravnanje RTV. Tako verjetno ne more biti sporna pravica, da v kolikor oceni, da je v »postopku prišlo do bistvenih kršitev postopka, očitne kršitve meril ocenjevanja ali predlogov, ki ne izpolnjujejo pogojev razpisa« zahteva odpravo napak in/ali ponovno ocenjevanje[1]. Podobno je določal že prejšnji pravilnik v 30. členu, ki je določal, da mora v primeru zaznanih kršitev »zahtevati odpravo napak in/ali ponovno ocenjevanje«
Mnoge pa očitno moti, da ima generalni direktor tudi pravico sprejeti končno odločitev o višini in vrsti koprodukcijskega vložka[2] in če se ne strinja z mnenji in ocenami komisije (pravzaprav je komisij več in že tu lahko pride do neskladij!), lahko sprejme odločitev o drugačni višini in vrsti vložka. Pri tem ima lahko samo dve osnovi za takšno ravnanje. V 4. odstavku 29. člena pravilnika je določeno, da lahko ne sledi predlogu komisije (ja, komisije oblikujejo predlog, ne sprejmejo odločitve, ker so posvetovalni organ!) le, če oceni, da predlogi komisije ne sledijo programsko – poslovnim usmeritvam. Programskim je zapisano, ker bi se lahko zgodilo, da bi člani ne upoštevali usmeritve kulturno umetniškega programa TV Slovenija. Odloča namreč tri do pet članov komisije, ki so lahko tudi zunanji, in bi lahko premalo upoštevali usmeritev kulturno – umetniškega programa (v nadaljevanju KUP). Da ima slednji pravico zahtevati upoštevanje tega, je jasno zapisano v Odločbi Ustavnega sodišča z dne 14. 2. 2013 v točki 11. odstavku obrazložitve. Ustavno sodišče tudi napotuje na to, kar sem sam vedno zagovarjal, da naj bi »sredstva cilno in po lastni presoji usmeril v celovito realizacijo filmov«. Torej ne vsakemu malo!
Ker pa niti odgovorni urednik niti direktor TV Slovenija nima pravice posegati v predloge komisije, je na koncu to naloga za generalnega direktorja. Seveda ta o tem, če ima vsaj malo izkušenj, ne bo odločal mimo predloga KUP.a! Pa čeprav je generalni direktor, kar Jelka in še mnogi pogosto pozabljajo, odgovoren tudi za strokovno programsko delo RTV[3].
Druga prav tako zelo omejena možnost pa je, da se odloči ravnati po lastnem preudarku, če presodi, da projekt ni izvedljiv s predlagano višino (ker bi lahko prišlo, da rega, da producent ne bi uspel dokončati filma, ali pa do nedopustnega varčevanja, kar bi se poznalo na kvaliteti filma!), ali pa nasprotno, da za realizacijo ni nujno, da bi RTV namenila toliko sredstev, kot bi predlagala komisija.
Seveda pa smo v Pravilnik vgradili tudi izredno močno varovalko, da predlogov komisij noben pameten generalni direktor ne bi spreminjal, razen, če ne bi bilo res nujno potrebno. Svojo odločitev mora namreč biti sposoben zagovarjati na najvišjem organu RTV Slovenije: Programskem svetu.
Z določbo Pravilnika ni tako popolnoma nič narobe, ker drugače ne more biti! Podobno dikcijo najdemo tudi v zakonu o Slovenskem filmskem centru. Jasno je zapisano, da so komisije posvetovalna telesa direktorja[4]. Prav tako je povsem jasno zapisano, da direktor sicer »odloča o sofinanciranju projektov na podlagi mnenj in obrazloženih ocen strokovno programskih komisij v skladu z letnim programom dela agencije«[5], vendar »lahko sprejme odločitev, ki ne sledi mnenjem in ocenam strokovno programskih komisij agencije«[6]. Tudi pri SFC mora o tem razloge za svojo odločitev obrazložiti Svetu SFC. Ampak za vse podpisane odločbe nosita zakonsko in poslovno odgovornost tako generalni direktor RTV kot direktor SFC. Člani komisij nikoli! Kaj torej kritikom sedanju ureditve ni jasno?
Seveda je v ozadju pritiska za spremembe Pravilnika želja velikega števila filmskih ustvarjalcev, da naj družba (tudi RTV da denar) o razdelitvi bodo pa preko komisij odločali med seboj. Če jim uspe na direktorja SFC postaviti še »svojega« človeka, se krog dejansko sklene. Vendar žal tudi filmska srenja ni imuna na raznorazna grupiranja, ki se na koncu rezultirajo tudi v preferiranja določenih producentov in avtorjev. Vse te pa sedanja ureditev na RTV dejansko lahko moti. Seveda je problem v tem, da gre za izjemno zahtevno vejo kulture, kjer se nikoli ne ve, kakšen film bo na koncu ugledal luč sveta.
Dejstvo je, da tam, kjer odločajo ljudje so lahko odločitve takšne ali drugačne. Sam sem imel priliko biti v vseh treh vlogah. Prisoten sem bil pri ocenjevanju komisij Filmskega sklada leta 2010, jim kot direktor v celoti sledil in samo od daleč spremljal delovanje komisij na RTV, ker sem se iz vseh postopkov popolnoma izločil. Moje izkušnje so od izjemno pozitivnih, do tega, da je komisija, sestavljena od odgovornih ljudi, delovala v bistvu hote ali nehote diletantsko. Da recimo niso znali linearno porazdeliti 12 točk, ker so oblikovali neke razrede po 10 % (deleža sredstev RTV v projektih). In tako noben projekt ni mogel dobiti ne 10 ne 11 točk. 12. točk pa je dobil le koprodukcijski projekt. Ali pa to, da je na predstavitvi projekta mladega režiserja pred komisijo, sedel član s kapo na glavi. Ali pa, da na predstavitev projekta sploh niso povabili vseh članov komisije. Ali pa da so po trije člani popolnoma enako ocenili več kot 10 projektov v dveh kategorijah, čeprav bi morali ocenjevati samostojno!
Tako sem sam prepričan, da morata tako direktor SFC kot generalni direktor RTV imeti možnost zahtevati striktno spoštovanje formalnih pravil in načel gospodarnosti. Nič več, ampak tudi ne manj! Jelka Stergel te logike nikoli ni sprejela in je vedno znova skušala spreminjati to ureditev. Morda ker pač ni imela uspešnih vodstvenih izkušenj. Tako še sedaj ne razume, da nismo šli v spreminjanje Pravilnika, kot ga je vedno znova predlagala, ker bi podrli ta logični nujni okvir odgovornosti. Pri tem je vsiljevala svoje videnje ob pomoči nekaterih pravnikov tudi kot predsednica komisije PS za kulturno umetniške vsebine. Če se ne motim, se je pravnik obrnil tudi na Nadzorni svet, ki pa ni ugotovil, da bi bilo s Pravilnikom karkoli narobe.
Seveda, pa je zelo pomembno, da tako prvi kot drugi poznata materijo ali pa imata okoli sebe ljudi, ki to zelo natančno poznajo. Ali deluje tako Andrej Grah Whatmough pa je seveda drugo vprašanje? Povsem možno je, da, ker se na materijo ne spozna, skuša ugoditi Jelki Stergel v kateri ima od jeseni leta 2018 zvesto podpornico. In dragocen en podporni glas, pa naj je šlo za njegovo imenovanje, imenovanje v.d. direktorja dr. Valentina Areha, sprejemanje katastrofalnega PPN.
Moje razumevanje z Jelko Stergel se je končalo po kavi, kjer mi je povedala, da je njen mož direktor in lastnik Stinga d.o.o.. Na kar me ni nihče opozoril, ko sem presenečen ugotovil, da bi RTV že moral opraviti razpis za storitve grafike pri vseh športnih dogodkih. Ampak to je že neka druga zgodba. V Erarju se vidi, da je podjetje od leta 2003 do sedaj prejelo od RTV 1,6 mio evrov. V času mojega mandata, ko sem vztrajal, da se išče ponudnik z razpisi, pa 269 tisoč evrov. Od tiste kave naprej je pravzaprav skoraj vedno glasovala proti mojim predlogom. Med drugim ni razumela, da Finančnega načrta brez izgube ni moč pripraviti, če se ne realizira izrednih prihodkov od prodaje delnic. Ko pa to predvidi njen izbranec Andrej Grah Whatmough, je pa vse v redu.
Seveda je ravno v tem problem Jelke Stergel. Kot rečeno je bila velika zagovornica, da me ob podpori določene politike zamenja Andrej Grah Whatmough. O tem je zanimiv zapis Šepet Nedeljskega 9. 12., ki v dokaj dobro pojasnjuje dogajanje na RTV v preteklosti in letos. Da je zvesta podpornica zahtev, ki jih v PS prinaša Slavko Kmetič, kažejo zapisi glasovanja. Nazadnje tudi glede varuhinje (tu izpisa glasovanja še ne poznam in je možno, da se motim) in zamenjave Cirila Baškoviča!
Ta podpora bi znala filmsko srenjo drago stati, kajti njen varovanec je že spisal in predstavil predlog spremembe 17. člena ZSFCJA. Predlog predvideva, da naj denar ne bi šel le za filme, ampak tudi za nadaljevanke, ki jih sicer že sedaj producira RTV Slovenija. Tako bi se skupna produkcija zagotovo zmanjšala!
Podpira človeka, ki je v svojem programu zapisal, da ima RTV pravzaprav denarja dovolj in se ne bo boril, da bi ga RTV dobila kaj več. Ne zaradi tega, ker je prispevek (in tako denar za podporo po 17. členu) enak od leta 2012, ne kljub jasni zavezi države, da bo vsem pokrila višje stroške zaradi Sporazuma o reševanju stavkovnih zadev iz decembra 2018! Posledično se tako v PPN 2022 najdejo zapisi, da oddaje bodo, če se bo našel denar. Da je PPN 2022, za katerega je glasovala Jelka Stergel, je poleg drugih v Mladini 3. 12. 2021 jasno povedal tudi Igor E. Bergant: »žal sam ne najdem drugega izraza kot to, da iz vsega tega zeva precejšen diletantizem«. Glede tega, da naj bi sledil svetlim vzorom ORF, ZDF pa: »predlagano ni niti O od ORF, niti Z od ZDF«. Ne moti je, da bodo med tehnološkimi viški tudi izkušeni tonci, lučkarji, scenci …
Ne nazadnje je Jelka Stergel podprla imenovanja dr. Valentina Areha, čeprav ni nikoli vodil niti uredništva! In potem ta Jadranko Rebernik in že v prvem tednu imamo na TV Slovenija eklatanten primer posega v korektni izdelek novinarja (lepo pojasnjeno na spletu revije Reporter 10. 12. »Kronologija: kako je nova uredniška metla na TV Slovenija cenzurirala prispevek o Ivanu Simiču«!). Ne moti je tudi, da PPN predvideva getoizacijo informacij o kulturi v oddaje, ki jih bodo skoraj zelo veliko gledalcev preskočili. Da preskakujejo ali pa povsem zapustijo gledanje Kulture po Odmevih, smo s podrobno analizo dokazali leta 2018. Verjetno podatkov o navadah gledalcev ne razume, ali pa ji je za gledalce malo mar.
Ja, ni zastonj kosil, in navodila iz basni o žabah so jasna!
[1] 2. odstavewk 29. člena Pravilnika
[2] 1. odstavek 29. člena Pravilnika
[3] 1. alineja prvega odstavka 22. člena ZRTVS-1
[4] ZSFCJA, Prvi odstavek 8. člena
[5] ZSFCJA prvi odstavek 11. člena
[6] ZSFCJA drugi odstavek 11. člena
Igor Kadunc 