Statutarna ureditev glede financiranja je takšna, da GD po prejemu predloga programskih vsebim dodeli programom kvoto denarja za pokrivanje vseh stroškov. Torej variabilnih, plač, fiksnih in drugih stroškov in amortizacije. V spremembah statuta sem predlagal, da bi se to delno spremenilo, tako da bi pripisali še, da se pri tem upošteva tudi predvidene prihodke enote. Pa spremembe statuta, ker vseh predlogov nisem mogel predlagati, niso bile sprejete. Vendar se je to v resnici zagotovo od leta 1997, ko smo vzpostavili sodoben sistem kontrolinga na RTV, tako izvajalo. O tem sem skupaj z Blažko Tratnik tudi predaval leta 1998 na posvetu kontolerjev v Portorožu.
Gre v bistvu za to, da seveda smejo posamezne postavke plana pri realizaciji odstopati. Bodisi zaradi običajnih „napak“ pri planiranju, ki poteka sočasno s pripravo programskega načrta, in so vedno le podane boljše ali slabše ocene. Podobno je recimo, ko se nek odhodek poknjiži na drug konto. Recimo, da se namesto programskih stroškov pojavijo pri stroških zunanjih sodelavcev. Ali pa da se predvidi več zaposlenih, pa se jih ne zaposli, se pa za realizacijo programov najame sodelavce. Prav tako smo že tedaj uvedli logičen princip, da na dovoljeno porabo vplivajo tudi prihodki, ki jih enota ustvari. Če je pri tem uspešnejša, lahko s tem poskrbi za bogatenje programa. In obratno, kar je sicer težje, ker morajo realizirati program predviden v PPN. Verjamem, da se vam vse zapisano zdi razumljivo in pravilno. No izgleda, da čisto vsem pa vendarle ne!
To, da je TV Slovenija v letu 2019 porabila za 80 mio evro manj od dodeljene kvote v skladu s statutom sem že pojasnil. Se pa pojavi vprašanje, zakaj nisem zahteval, da bi porabila manj, ker je imela za 479 manj prihodkov, kot je bilo predvideno. Najprej je potrebno povedati, da je bil tega leta znesek prihodkov od oglaševanja za okoli 110 tisoč evrov (op. IK: v predhodno sem pomotoma objavil napačni podatek, da jih je bilo za 250 tisoč evrov) nižji kot smo planirani, ker smo na revizorjevo pobudi prihodke tekočega leta zmanjšali za količinske rabate. Prej se je to prenašalo v naslednje leto. Tako so bili v leto 2019 obračunani tako rabati, ki so se še nanašali na leto 2018 in vsi priznani za leto 2019. Torej se to ne more šteti kot manj planiranih prihodki, ker je spremenjena doktrina izkazovanja.
Pomemben razlog da nisem zahteval zmanjšanja stroškov je tudi, da mora generalni direktor gledati RTV kot celoto. V letu 2019 smo za 800 tisoč evrov presegli predviden prihodke od RTV-prispevka. Delno tudi na račun tega, da smo uspeli z akcijo, da vsaka naprava na kateri se da spremljati program, šteje kot TV sprejemnik (upam, da sedaj to razume tudi minister Hojs!). Ta denar so izkazuje na Skupnih dejavnostih in ne na programskih enotah, čeprav je v bistvu namenjen njim. Prav tako je bilo na Skupnih dejavnostih evidentiranih nekaj več drugih prihodkov, tako da smo imeli skupni presežek nad planom. kar 941 tisoč evrov. Prav tako je več komercialnih prihodkov ustvarila enota oddajnikov in zvez in sicer je imela končni rezultat za 461 tisoč evrov boljši od planiranega. Ker smo to poznali že med letom, sem zavestno sprejel odločitev, da bo TV Slovenija pač ustvarila za dobrih 200 tisoč manj prihodkov, vendar naj vseeno program v celoti realizira, brez programskih varčevalnih rezov. Tako večji prihodki od RTV-prispevka, kot boljši rezultat OZ se morajo nameniti za program. Ne le za pokrivanje primankljaja prihodkov, ampak tudi za sicer porabljen denar. Zaradi višjih prihodkov in malo nižjih stroških smo uspeli izkazati primankljaj iz rednega dela skoraj za 2,1 mio evrov. Je, bil pa še vedno v višini 3,2 mio evra, ker pač nismo prodali delnic in izkazali zaslužek v višini 5,5 mio evrov, ker je bilo planirano. Če bi to naredili bi imeli dobiček v višini 2,2 mio evrov.
Ali sedaj še komu ni jasno, da je TV Slovenija porabila manj od dodeljene kvote, in imela ob tem urejeno in z generalnim direktorjem usklajeno poslovanje!
Igor Kadunc 