Neverjetno veliko! Na Cesti X/10 smo stanovali Zubaliči, sosedje so bili Zornada, Gržinič, Pavletič. Vse te priimke pa najdemo na nagrobnikih na pokopališču v Roču. Naključje? Zagotovo ne, saj so očitno imeli verjetno veliko skupnega. Kajti spomnim se prijateljevanja moje none in tet s sosedi. Očitno jih je družilo prijateljstvo in verjetno tudi medsebojna pomoč. Koliko poti so skupaj prehodili žal, ne vem.
Vem pa, da se je nono Karel Zubalić (1878 – 1952) iz Huma, morda celo iz vasi Zubalići, poročil z nono Ivano Pavletić (1888 – 1972). Ker je istrska zemlja, tedaj še brez turističnih kmetij, rodila zelo malo in še tega ni bilo lahko prodati, sta se leta 1905 preselila v Trst. Čisto možno nekam v Škedenj (zelo malo nas pozna, da je bilo tam le malo južneje od Trsta veliko tovarn, koksarna, železarna s plavžem, ladjedelnica, cementarna …), kajti spomnim se, da smo tja, ko sem bil še čisto majhen, hodili obiskovat mamine sorodnike. Ampak po prvi svetovni vojni, ko so prišli fašisti, se je veliko Slovencev, sploh pa novih prišlekov v Trst, odpravilo v Jugoslavijo. Tako tudi Karel z Ivano in sinom Leopoldom leta 1922.
Zasledil sem nekaj zgodb, da jih je veliko našlo domove v Prekmurju. No, nono verjetno skupaj z znanci iz Roča so se odpravili v Maribor. Nekje sem našel zapis, da jih domačini pravzaprav niso marali. Država naj bi jim namreč omogočila bolj dobre službe. Ali je služba žandarja (no vem, da je bil žandar v Ljubljani, ali je bil tudi v Mariboru pa bolj ugibam) v štajerski prestolnici ugledna ali ne, seveda zdaj ne moremo soditi. Očitno pa nekaj ni bilo v redu, kajti zakaj bi se sicer preselili v Ljubljano. Ali so jim že tedaj obljubili zemljo v Rožni dolini ali pa šele kasneje, ne vem. Dejstvo pa je, da so jim v močvirni Rožni dolini dodelili zemljo, da so si zgradili hiše. Seveda niso imeli denarja za najem delavcev, ampak so gradili sami. In tu mislim se je kalilo to prijateljstvo, ki je povezovalo znance iz Roča. Morda so se kakšni šele tedaj preselili v Ljubljano. Kakor koli bili so pridni in hiške, pravzaprav kar lepe in prostorne enonadstropne hiše brez kleti seveda, ker so bile delane na pilotih (no vsaj mislim, da je bilo tako) z obveznimi vrtovi. Mimogrede, še dobro se spomnim, kako grenek in kosmat je bil nonin radič! Danes so vrtovi izginili, iz lepih skladnih hiš, njuna tudi z velikim balkonom, s češnjami, marelicami, pa so nastali (grdi) bloki. Začasno stanovanje so si graditelji našli v Cukrarni. Verjetno za kakšni dve leti. Seveda bi bilo zanimivo vedeti, kdaj so se preselili v nove stavbe, vendar tega žal ne vem. Je moralo biti kar nekaj let pred drugo vojno, saj je njuna najstarejša hči (torej moja teta), v pritličju odprla trgovino.
Verjetno se je nono upokojil že pred vojno, je moralo pa biti tedaj življenje kar pestro, kajti stric je bil aktivni član OF bil zaprt, tete in moja mama pa so okoli prenašale Poročevalca. No, ob hišni preiskavi, jih je še pravočasno vrgla v peč.
Žal je nono umrl leta 1952, ko sem imel šele dve leti in se ga ne spomnim. Izjemno dobro pa se spomnim njegove mizarske delavnice. Če se je kar koli lesenega pokvarilo v Rožni dolini, je vse popravil nono. To je zapisano tudi v knjigi o življenju v Rožni dolini, ki pa še vedno iščem (če se kdo spomni naslova ali avtorja, naj mi javi). V knjigi najdete kar nekaj zgodb sosed, kajti imeli so bogato družabno življenje. Nono je tudi aktivno sodeloval v društvu Istranov, kjer so tudi igrali istrsko glasbo. Vem, da je izdelal tudi kar nekaj violin. Si mislite, žandar, samouki mizar, ki dela violine!
Delavnica je ostala izredno zanimiv kraj za nas mulce, dokler niso prišli avtomobili. Ker je stric, ki je bedel nad delavnico, bil ob zahtevni službi geografa, na koncu tudi direktor Geodetskega zavoda Slovenije, le »skrbnik« ne pa mizar, se je delavnica spremenila v garažo za fičota. Ker je bil majhen, je »ponk« (ali mladi sploh vedo, kaj je ponk?) še ostal. Ko smo se iz Cerkelj preselili za dve leti v spodnje prostore baze Zubaličev na Cesti X/10, pa sem imel prost dostop do orodja. Kasneje sem v prostoru trgovine in spalnice z nonatovim orodjem naredil prvo 3,2 metrov dolgo jadrnico Cadet. Malo kasneje pa se je skoraj vsa delavnica preselila z menoj v barako na dvorišču predstavništva Krke na Celovški, kjer smo delali Sing Singa (jadrnico 8 metrov), s poliestrsko lupino, pa vendarle z veliko pohištva.
Uf, kako sem zašel.
No, v torek, 14. 5. 2024, prvi dan upokojenskega življenja sem zapeljal Andraža v Pulo, sem se domov zavestno odpravil po cestah, ki gredo proti severu skozi sredino Istre. Hotel sem namreč obiskat Roč, kamor smo se v mojem otroštvu s fičkom večkrat odpravili. Seveda nisem našel hiše, kamor smo verjetno k nonini sestri zahajali. Mi iz Cerkelj, teta iz Kopra in stric iz Trsta. Vendar spomina v katero hišo ni več. V gostilni povprašam, če morda oni delajo njoke, tako kot jih je nona, pa jih ne. Vidim, da bom moral njen tako enostaven način posneti na Tiktok. Bili so povsem drugačni, kot jih servirajo sedaj, in to iz enakega testa. Škoda, da bi pozabili na nonin način, ki jih naredi veliko mehkejše za vpijanje »šuga«.
To je za sedaj le en neposrečen poizkus iz kupljenih njokov:
No, potem pa sem se odpravil na bližnje pokopališče. Najprej sem na tabli z zemljevidi okolice odkril, da ima moj bratranec s priimkom Zubalič svoje naselje čisto blizu Roča. Sem mu kar malo fovš. Na pokopališču pa le en grob z Zubalići, zato pa neverjetno veliko grobov Pavletičev, precej tudi Zornadov in nekaj Gržiničev. Če se sprehodite po pokopališču na Viču, boste te iste priimke našli tudi tam.
No, očitno je tudi nekoga iz Koroške zaneslo v te kraje ali pa je bilo obratno. Kdo bi vedel? Vsekakor priimek Komar kaže, kako je bistvu bil svet majhen. No, kakor koli, odkril in za zanamce sem zapisal, da smo mnogi potomci tedanjih migrantov in beguncev.
No, zgodba gre še malo nazaj v zgodovino. Kajti Istrani so bili v bistvu potomci Uskokov (če se ne motim Senjskih). Po izgubljeni bitki Hrvatov in Turkov na Krbavskem polju marca 1493 so sledile množične selitve. Med letoma 1615 in 1617 so gusarji iz Senja celo zakuhali vojno med Benečani in Habzburžani ter plenili po osrednji Istri, pa se na koncu očitno tam tudi naselili. Baje naj bi bil to dogovor ob sklenitvi miru med Benečani in Habsburžani. Tako niti ne vem, ali imam svojo nagnjenost do morja (in upornost) po gusarjih, ali pa le po Hrvatih, ki so se umikali deloma v Belo Krajino, deloma pa v osrednjo Istro.
Vesel bom kakšnih dodatnih informacij.
Igor Kadunc 